Začelo se je ob 6.43.
Ne z alarmom, ampak pravzaprav zato, ker alarma ni bilo. Telefon je ponoči ostal priklopljen na polnilec, vendar je baterija kazala enakih 23 odstotkov kot prejšnji večer. Na nočni omarici je bila tema, ura na pečici ni svetila, iz hodnika pa se je zaslišalo prvo vprašanje:
»A pri tebi tudi ne dela luč?«
Elektrike ni bilo.
Nič hudega. Se zgodi. Čez nekaj minut bo verjetno nazaj.
Prvi pravi zaplet je prišel v kuhinji. Kavni aparat je ob pritisku na gumb ostal popolnoma ravnodušen. Enako grelnik vode in indukcijska plošča.
Jutro brez elektrike je bilo nenadoma tudi jutro brez kave.
Po zajtrku je bilo treba začeti delati. Prenosnik je imel dovolj baterije, zato sprva ni kazalo slabo. Dokler se ni izkazalo, da brez elektrike ne deluje niti usmerjevalnik. Telefon je prevzel vlogo dostopne točke, njegovih 19 odstotkov baterije pa je nenadoma postalo dragocenih.
Ob devetih smo še vedno pričakovali, da bo vsak trenutek vse spet normalno. Ob desetih smo začeli preverjati stanje električnega omrežja. Ob enajstih smo nehali preverjati, ker je imel telefon samo še 12 odstotkov baterije. Hiša je medtem postajala nenavadno tiha. Šele takrat začneš opažati zvoke, ki jih običajno sploh ne slišiš. Hladilnik ne brni. Pomivalni stroj ne šumi. Iz druge sobe se ne sliši pralni stroj. Televizor je črn. Radio molči.
Ko smo opoldne odprli hladilnik, se je nekdo spomnil, da ga morda ni najbolje odpirati vsakih dvajset minut. Vrata smo hitro zaprli. »Kaj bomo pa jedli?« Dobro vprašanje. Na indukcijski plošči ne moreš kuhati. Pečica ne dela. Mikrovalovna pečica tudi ne. Na kuhinjskem pultu smo zato zbrali vse, kar se je dalo pojesti brez kuhanja, in sestavili precej nenavadno kosilo.
Do popoldneva je začetna zabavnost situacije že nekoliko popustila. Prenosnik se je izklopil. Telefon je imel še 6 odstotkov. Perilo je ostalo v pralnem stroju, posoda v pomivalnem. Nekdo je predlagal sesanje in šele pogled na brezžični sesalnik brez baterije je končal tudi to idejo.
Potem se je začelo mračiti. To je bil trenutek, ko je dan brez elektrike postal nekoliko drugačen. Po stanovanju smo začeli iskati svetilke. Ena je imela prazne baterije, druge nismo našli, tretja je končno delovala. Iz predala so prišle sveče, za katere nihče ni vedel, kako dolgo so že tam. Ob sedmih zvečer smo sedeli za mizo. Brez televizije. Brez računalnikov. Brez glasbe v ozadju. Telefon se je izklopil že pred pol ure. Nekdo je predlagal družabno igro. In tako smo igrali.
Čez nekaj časa smo skoraj pozabili na hladilnik, prazne baterije in kup neopranega perila. Stanovanje je bilo tiho, na mizi so gorele sveče, iz kuhinje pa je bilo občasno slišati vprašanje, ali lahko kdo preveri, koliko je ura. Nihče ni mogel.
Nato pa se je ob 21.17 nenadoma zaslišal hladilnik. Na pečici je začela utripati ura. Usmerjevalnik se je prižgal. Nekje v stanovanju je zapiskal pomivalni stroj. Luči, ki smo jih čez dan pozabili ugasniti, so se prižgale skoraj istočasno. »O, elektrika!« Nekdo je takoj pristavil kavo. Ob 21.17. Ker po takšnem dnevu jo je bilo preprosto treba skuhati.
Dan brez elektrike nas ni pustil lačnih, prezeblih ali v nevarnosti. Nas je pa spomnil, kako veliko stvari v našem vsakdanu jemljemo kot samoumevne. Elektrika je nevidna spremljevalka skoraj vsakega trenutka dneva. Je delo, komunikacija, toplina doma, priprava obroka in številne drobne navade, ki sestavljajo naš vsakdan. Ko je ni, to opazimo zelo hitro. Ko se vrne, pa jo običajno že po nekaj minutah spet vzamemo za nekaj povsem običajnega.
*Pri pripravi članka smo uporabili umetno inteligenco. Končni pregled in uredniško presojo je opravil človek.
