Kje žari vaš nasmeh?

Skupaj s pravo energijo boste spodnjim zgodbam dodali nasmeh.

France

Sem France, po Prešernu. Rojen sem bil na drugi strani Sotle, takrat smo bili še vsi ena država. Bili so drugi časi. Ni mi bilo težko doma...

Veliko smo delali na zemlji, orali, obračali. Ampak mi ni bilo težko, je bilo le naše. Najraje sem delal z živino, tudi kidat gnoj mi ni bilo težko.  Pet bratov nas je bilo.

Edino verouka pa nisem maral. Župnik je bil grob mož. Če si zamujal, te je zlasal, pa postavil v kot. Včasih nas je s palico pretepel. Mi je enkrat razbil obrv, še vedno imam tam buško. Doma pa je še ata svoje dodal. Pa še to zato, ker smo zamudili na verouk. Taki časi so bili. Ampak mene župnik k sreči ni maral, to je bilo boljše kot če te je imel rad. Takrat te je v zakristijo povabil, ni pa tepel ljubljenčkov. Dva brata sta bila njegova ljubljenčka, Tone je iz hruške zabingljal pri 19., Cene pa je pil že pri 14. So ga v zavod poslali, je potem skočil z mosta čez leta. Mogoče nima niti take veze z župnikom.

Čevljar sem postal, rad sem delal z rokami, že kot mali. Moj ata je bil kmet. Želel je, da se za nekaj izšolamo otroci. Samo najstarejši ni v mesto šel, je doma ostal.

V mestu sem spoznal Julči. Tajnica je bila v šoli, prijazna ženska. Lepa kot slika. Poročila sva se, ko je imela 19 let. Malo hišico sva si naredila, jaz sem delal veliko, za celo vas sem "šolne poštimal". Julči je šivala potem še doma - zavese, obleke, kar je bilo. Dolgo kar na roke, potem sem ji kupil šivalni stroj. Rodila mi je sineka - Marjančka. Bil je mali že kot dojenček, potem pa tudi. Štrleča ušesa je imel. Takrat so rekli, da je "veliki pritlikavec". Ni bil odprte glave, za šolo ni bil. Za čevljarja pa tudi ne. Ni imel potrpljenja, pa slab vid. Bil pa je dobrovoljček. Vedno je stikal za sladkim. Ampak žene - žene ni bilo zanj.

Ko sva šla v penzijo, sem Julči obljubil, da bova šla vsaj enkrat v toplice. Veliko so jo bolele kosti, od revme. Vedno sva gledala slike toplic, pa to lepo vodo. Ampak penzija je bila prenizka, pa kam bi dala Marjančka. Da bi pa vsi šli, pa ni bilo denarja. Tako sem jima na morju kupil en vikend nočitev, pa karto za vlak. Sebi nisem, ni šlo čez mesec.

Julči je pri 67. potem opazila, da ima neko bulo v prsih. Prav videla se ji je že, ker je toliko shujšala. Meni je rekla, da "hoče bit šlang". Ampak sem vedel, da ni tako. Enkrat je padla "vkup" med kuhanjem. Sem klical dohtarico. V bolnico je morala. Same velike besede tam - "mestastaze", "maligno", ... Šele ena mlada sestra mi je povedala, da je rak na prsih in da je vsepovsod.

Vzel sem jo domov, mojo Julči. Bila je kot trska. Doma je samo še spala. Jaz sem ji kuhal, kar je hotela. Kupoval sem ji čokolado, pa čeprav nisva z Marjančkom potem imela za več kot za kostno juho. Ampak je veliko kričala, bolelo jo je. Ni več vstajala, pa sem jo umival, ji menjal plenico. Velikokrat je bila brez, na recept jih ni bilo dosti za cel mesec, pa sem jo zavil v rjuho, potlej pa jo umil. Umrla je na Miklavža. Moja Julči.

Marjanček je potem na živcih zbolel. Ni bilo več Julči, ki ga je znala pomirit. Kradel je sosedom. V gostilni je delal dolg, pil je. Sem prosil, da mu ne dajejo. Da ne morem plačati. Pa so mu dajali. Potem je hodil na Julčin grob spat.

16. februarja ga je zbil avto. Je umrl kot pes na cesti. Zjutraj so ga našli - plavega, pobruhanega. Samo se je pa smejal.

Pokopal sem ga, velike dolgove je pustil. Pa pogreb je bil drag.

In zdaj sem sam. Kuham si ne, nimam ne denarja, ne volje. Peč se mi je pokvarila, imam mali grelec. Štumfe imam že znucane, zluknjane. Julči ni več, da bi jih klamfala. Pralni stroj pa se je tudi nekaj zaštofal. Hladilnik dolgo ne dela, pa ne morem po njega, kako bi ga pa privlekel? No, pa pod 300 evrov ga ni. Pač ne jem več jogurtov.

Penzije imam 480 evrov, malo hiško in spomine. Gledam na cesto in čakam Julči. Pa bi me pri 82. prej Matilda obiskala, na prazen želodec bo prišla prej. 

Vika

Jaz sem Vika, kot Viktorija. Ampak me vsi poznajo kot "TA PRIZADETO". Doma me niso pričakovali, ko sem se rodila ... mama so bili takrat že čez 35 stari, pa tri sinove so imeli. So rekli, da me je "sam hudič prinesel"...

Veliko kmetijo smo imeli doma, veliko goše. Vsak par rok je prišel prav, ampak moje – moje so bile krajše od bratovih. Že rodila sem se "stulena", so mati pravili. Pa nikoli nisem kaj preveč zrasla, bolj kot ne sem bila "zjangerl" (palček). Edino laski, laski pa so mi rasli, lepe sem imela - dolge. Od malega že nisem dobro videla na desno očko. Leva je bila v redu, lepa rjava. Desna pa je imela "pajkovko" preko, nič skoraj nisem videla čeznjo. Brati me niso marali, sem jim odžirala hrano, pa ta očka jih je morila. Mati so mi kot otroku zato vedno kapo čez oko tiščali, pa sem še šikilit začela. "Prizadetka" so me klicali, najprej samo bratje ... potem pa še oča. Samo mati so mi pravili Viktorija.

V šoli mi ni šlo, so rekli, da sem "butaste sorte". Ampak saj bi se učila, samo nisem imela kdaj ... Zarana sva z materjo krave molzi, potem sem peš v šolo šla, popoldne pa smo z brati v goši delali, po poljih. Ponoči sem hotela kaj brati, ampak smo "s štromom šparali", pa res nisem videla. Ko sem jih imela 10, mi je učiteljica podarila očala. Njena so bila, taka stara. Potem sem kar boljše videla ... prijazna je bila, taka mlada. Ampak se je potem poročila, dojenčka je dobila in je ni bilo več. Drugi učitelj je bil star. Rad me je lasal, nikoli nisem imela dovolj naloge, pa me je zlasal. Ob koncu leta pa so še oča "hudiča iz mene izbili", ker sem bila "prizadetek". Mati so ga včasih prosili, da naj me pusti, ampak se ni dal. Je kdaj še iz nje "hudiča zibijal", enkrat ji je celo zob … potem se ni nikoli za mene postavila več, samo čajek mi je skuhala.

Ko sem odrasla, sem bila doma odveč. Nisem mogla delati kot ostali, "stulena" sem bila. Pa sem se trudila – vlačila sem drva, pa sekala, orala ... Ampak so mati želeli, da sem doma, dokler se ne oženim ... So vedno rekli, da bodo v Dravo šli, če me kdo nažene. Zlati so bili, moja mati. Kadar sem imela žuljave roke, so me oni ščesali. Dolgo so me česali, da so se mi lasje svetili.

Kadar sem z njo v vas šla, v trgovino, so ljudje šepetali, ampak za menoj pa niso vpili. Same me ni pustila, kdaj mi je kak dinar dala za zmrznjeno smetano ali kak kos torte. Potem pa so mati umrli, 30 sem jih imela takrat. Eno jutro se niso zbudili, samo spali so. Oča in bratje so bili v goši, jaz pa sem jih šla v sobo iskat. Težko so dihali, samo niso še bili mrzli. Iz ust jim je slina tekla, tresli so se, ena roka je mrtva ležala. Nič niso odgovarjali. Sem jih prinesla vodo, pa niso pili ... pa masirala roko, pa jih sedet dala... samo so vedno bolj beli bili. Pa sem jim "lupčeka" dala in rekla, da jim bom pripeljala zdravnika, da bo vse v redu ... 

Tekla sem v vas, po pomoč ... nisem vedela, kako bi na telefonu koga poklicala ... Ko sem ljudem razlagala, da mati niso dobro, mi ni nihče pomagal – so govorili "Prizdateki se je zmešalo". Pa sem kar v šolo šla ... tam bi ziher znali pomagati. So poslali zdravnika. Mati so umrli, preden so prišli ... Oča so me "nabutali", ker sem "Prizadetek fentala mamo". Potem me je nabutal še tastarejši brat, ker sem "prizdatek butasti ne uporabila telefona", potem me je zlasala bratova žena, ker sem "prizadetek mleko polila, ko sem iz hiše po cesti ven stekla". Pa tasrednji brat me je nabutal. "ker sem Prizadetek mamo hin rihtala" ... tamanjši me ni nabutal, me je pa med kokoši zaprl. Tak mali kurnik smo imeli, 20-30 kokic. Nizek strop je bil, ampak jaz sem notri lahko sedela, ker sem bila stulena. Tam so me pustili, med dre**om tri dni. Samo vodo so mi dali, potrebo sem med kokošmi opravljala, pa sede sem spala ... Kokice so me kljuvale, če sem preveč zaspala ... "za kazen, ker sem jim mamo cuj spravila". Tretji dan so mi dovolili, da se grem umit, pa na pogreb. Ampak tam sem smrdela po "kurjeku". Vsi so se mi smejali,  samo jaz sem vseeno na mamin grobek dala rožico, ki sem jo utrgala na poti.

Na kmetiji sme bila potem "gvišna". Brati so se ženili, so si tamlade našli ... Tastarejši je ostal z ženo, Mileno, pa oča. Potem še njuna dva sinova. So rekli, da moram jesti v štali. So mi tam pri orodju mizico postavili, da "prizadetka" ne bodo futrali v hiši. Samo niso mi pa sobe upali vzeti, je oča se le matere bal. Delala pa sem še vedno vse, kar so mi dali. Najraje pa sem živino rihtala.

Brat me je nabutal, kadar je bil slabe volje, tudi njegova sinova že, čim sta bila stara nad 10. Sem bila le "stulena". Oča ne več. Star je že bil, so rekli "ko zemlja". Ne bom pozabila, ko so ga pokopali. Brat in tamlada sta mi v eno vrečo nekaj cot dala, pa malo kruha. So me kar v neko mesto peljali, nisem še bila tam. Dolgo smo se vozili. Brat je rekel, da so mi odplačali z delom tako, da so mi "zrihtali kajžo". Da naj tam živim, pa "mir dam". 55 sem jih imela takrat.

Res so mi "zrihtali" eno sobo tam v tujem mesti. Naj bi bila moja. Brat mi je pokazal, kako da plačam spodaj na banki račune, pa rekel, da bom denar dobivala vsak mesec. Socialno ali nekaj. Da pa moram vse račune plačat, če ne me pride "do mrtvega nagarbat".

Soba je majhna, ampak ne smrdi po kurjekih, čeprav pogrešam živino. Imam vodo, najprej je še bila topla, zdaj je že zelo dolgo mrzla.

Prve mesece nisem niti ven upala, nisem se znašla, pa dolgo sem spala, prej nikoli nisem mogla doma. Sem tudi reklame brala, kake jogurte sem jedla, ali pa kake "tenstane" makarone. Spodaj pod stanovanjem je bila mala trgovina, mi je vedno prodajalka pomagala, da sem kupila čim več za malo denarja. Je vedela, da nimam. Ona mi je tudi obleko dala. Mlada je bila, lepa. Enkrat mi je krtačo podarila, skoraj tako kot jo je imela mama.

Potem pa so zaprli trgovino, malo pred mojim 65. rojstnim dnevom. Preden je šla, mi je znosila v stanovanje hrane, pa dala mi je nekaj denarja, je rekla, da ji je "ostal". Pa bundo mi je dala, tako mehko, puhasto. Me je objela, preden je šla, nazadnje so me mati pred njo.

Potem sem dolgo iskala trgovino, ampak v nobeni ne moreš za kovance toliko kupit, samo kakih 20 evrov mi ostane, ko plačam račune. Očala so se mi razbila, pa sem jih hotela kupit pri blagajni, pa so vzela pol denarja za hrano. Zdaj si kupim jajčka, pa mleko, pa moko, cuker in gris. Pa si kuham iz tega. Saj gre. Mleko je drugačnega okusa kot doma, ne gre ga mešat z vodo, pa smetana se ne naredi. Zadnjič sem našla na ulici kovanec, za 2 evra je bil. Sem si celo veliko štruco kruha lahko kupila. Za 10 dni sem ga imela! Zdaj iščem po tleh te bakrenčke, pa čeprav se težko sklanjam, ampak mi pomagajo, lahko potem kruh kupim.

Po nogah imam rane, pa ne vem, komu bi pokazala, bolijo me, včasih teče ven gnoj, res smrdijo. Kisovi obkladki mi pomagajo, ampak ta mesec nimam več denarja, moram počakat, da se koledar obrne, da bo denar. Če bo, ko plačam račune. Te moram plačati, da me ne pride brat "nagarbat". 

K mami na grob bi šla, pa ne vem sploh kam. Tako bi še enkrat govorila z njo, da ji rečem, da je nisem hotela "hin rihtat", pomagat sem ji hotela.

Tudi k oču, je le moj oča bil.

Pa kdaj bi še mleko pila, tisto ta pravo s smetano, samo v kurjeku pa ne bi več spala, preveč me vse boli. Pa za rane na nogah ne bi bilo dobro, bi bilo še več gnoja.

Sonja

Jaz sem Sonja K., ampak so me vsi klicali Sonči. Ne vem, zakaj. Nisem ravno neki sonček. Že kot otrok sem imela krive zobe, štrleče lase in nisem ravno spominjala na "sončeka"...

Moja mama je bila "fejst gospa". Živeli smo v veliki hiši v mestu, nikoli nam ni nič manjkalo. Rada je imela, mene in sestro. In ko smo bile same, smo se imele zelo fajn. Oče pa je imel "trdo roko". Takrat ni bilo po televizorju, radiu in plakatih, da se to ne sme. Če te ni vsaj parkrat na teden zlasal, ti "preštel kosti"m ali pa je zapel pas, potem ga že ni bilo doma. Ampak taki časi so bili. Niso se ljudje toliko o pravicah kregali, ampak so samo mirno živeli. Tako kot smo me tri, ko je bil na"kšeftanju". Kšeftar je bil, z deli za avte. Včasih je prinesel domov veliko denarja. Takrat je tudi več spil, včasih pa manj, pa je zato več spil. Ampak nam je pa rad kupil lepe obleke, pa lepe čevlje. Je vedno govoril, da smo njegovo "zlato".

Ampak se je enkrat zameril enemu drugemu "kšeftarju" - do smrti so ga pretepli, ker naj bi jim denar kradel. Miličniku so rekli, da "so bili vun s hudiča". Mama je ostala sama z nama, Mili je imela 16 let, jaz pa 12, hiša je bila velika. Najprej smo bile vesele, ni se nam bilo treba več bati. Morala je it delat, saj smo mogle od nečesa živet. Kaj kmalu je prodala že vse vaze, pa zlatnino, samo svoj medaljonček je obdržala, od njene babice. V pekarni si je našla delo. Domov je nosila ostanke od kruha, tako da kruha smo se pa najedli. Dišala je po moki, po šarkljih. Je vedno rekla "punci, morata v šole it, da ne bosta rabili delat". Mili je šla, je naredila za kuharico. Jaz nisem bila tako odprte glave, ampak sem se trudila. Sem šla za tajnico, težko mi je šlo, a sem naredila. Ravno ko sem naredila šolo, je mama zbolela. So rekli, da na pljučih. Menda zaradi moke, ampak se mi bolj zdi, da zaradi cigaret. Takrat je že bila "šlang". Z Mili sva ji nosile hrano, ji kuhale, ampak je samo rekla "sem vsaj šlang". Ni bila dolgo, zima jo je odnesla za moj 18. rojstni dan.

Mili si je vmes našla moža, otroke sta imela. Sta v mamino hišo šla, jaz pa v malo garsonjerico. Jaz sem našla službo na pošti, ampak ni šlo. Šef je rad pod kikle segal, pa sem ga enkrat "nakurila". Mi je naslednji dan kar knjižico dal. Sem bila brez dela. Dolgo sem iskala, na koncu sem se v tovarni zaposlila. Nič mi niso šole pomagale, jesti je le treba, ne pa bit špurav - ne pri delu, ne pri jelu. Ker sem bila mlada, so me dali na težko delo. Vsak dan sem dvigala gor na trak "kible", po 40, 50 kil. Cel dan. Po mojem sem kako tono dvignila. Tam ni bilo počitka. Sem si enkrat ramo izpahnila, pa sem vseeno delat šla, da niso koga drugega vzeli. Potem sem našla moža, isto je delal v tovarni. Bil je drugačen od ostalih, rad je bral, rad je pisal. Take žalostne oči je imel.

Rada sva se videla od prvega dneva. Sva se poročila, ko mi je bilo 20 let. Lepa je bila poroka, čeprav mala. Potem pa sva začela otroke delat, eno leto, dve, tri ... ni in ni šlo. Sva šparala za ta boljše zdravnike, pa v mestu je bila ena gospa, ki je pomagala, če nisi mogel meti otrok, a nič ni šlo. Jaz sem mislila, da sem "gvišn" jaz kriva, da dete ne zraste. Ampak je potem zdravnik v Ljubljani rekel, da mož ne more imeti otrok. Nisem mu hotela povedati, sem se delala, da je moja krivda. Samo moj domači zdravnik je vedel, mož pa je ves denar dal za najboljše sadje, pa zelenjavo, pa meso. Samo, da sem jedla dobro, da bi se "dete prijelo". Jaz nisem imela srca, da mu povem, da se ne bo. Samo vedno bolj okrogla sem bila, pa mi je rekel "sončica moja, jaz te imam vseeno rad". Res je bil dober mož. Rajši si je od ust trgal, kot da jaz ne bi imela. Ko sem jih imela 40, sem že vedela, da nama dete ni sojeno. Ampak mož je še kar upal. Je rekel: "Sončica, saj pa imaš še mlado kožo, bova že dete vsejala." Nisva ga do abrahama, niti kasneje. Mož me je vedno tolažil. Sva imela mucko v stanovanju, sem pa njo razvajala, potem pa so imeli za 60 let fešto, so se napili in se je domači zdravnik zagovoril, češ, da je mož kar v redu, da ni mogel imeti otrok in zakaj jih ni posvojil. Takrat se mu je življenje sesulo, videla sem v očeh, pit je začel, vedno bolj in bolj, doma je samo gledal v mizo, pa bil tiho. Smilil se mi je, shujšal je, jaz pa sem mu govorila, da nič ni, če ne moreš imeti otrok, da imava mucko, pa drug drugega. Vmes sem zbolela. Možganska kap me je oplazila, mi je celo levo stran naredila "hromo". Nekaj dni je nisem niti premikat mogla, ampak se je malo popravilo, da lahko hodim, a s palico. Samo obraz imam še zapotegnjen.

Potem pa je prišel en dan jeseni. Ni ga bilo domov. Čakala sem ga z večerjo. Celo noč sem ga čakala. Vedela sem pri srcu, nekaj ni bilo prav ... 

Naslednji dan so prišli miličniki ... z mostu je skočil. Moj dobri možek, ki si je tako želel otroka. On, ki ne bi nikoli nikogar udaril, ki je rad bral, pisal je zgodbice. Tako krivično se mi zdi. 

Na stara leta se je potem začel "kunšt". S 450 evri nisem mogla preživet. Pa tudi do trgovine nisem mogla sama več. Mož je le vozil, jaz pa peš nisem mogla "trogat vreč" s par kilami. Kako uro sem imela do "štacune", pa sem si potem raje kupila samo paštete ... lahke so, pa poceni. Včasih še kak kruh iz pekarne, ki so jo odprli "za voglom". Tak penast je bil, dišal je kot moja mama. Mucka je poginila, menda zaradi starosti, zaradi hrane ne, sem jo dobro hranila. Takrat se vse naučiš. Kdaj pogrejem pašteto, če jo "raztumfaš" v ponvi, se da prelit makarone. Pa tudi surovo jo jem, jo kar narežem. Veliko gledam skozi okno. Ampak zdaj ne umivam več šip, da me ne vidijo otroci. So pljuvali v mene, pa metali pozimi kepe, bananine olupke. Težko sem jih “pucala" s tal.. Če jih nisem, so ljudje govorili, da sem zanemarjena. Že tako se radi derejo "stara smrdljivka", čeprav se čisto vsaki dan stuširam, čeprav že dolgo nimam tople vode, ampak smrdim pa ne!

Sta me pred meseci prišla gospod in gospa vprašat, če mi pomagata. Joj, sem bila vesela. Fajn človeka sta bila videti. Sta mi spucala, sem jima dala 20 evrov. Pa me je ona za kozarec vode prosila. Zvečer sem videla, da sta penzijo celo odnesla, ko sem po vodo šla.

Sem jedla potem samo vkuhano moko. Pa vodo sem zavrela, pa jo cukrala. Da energijo, samo vrti, vrti pa se, želodec se hitro skrči. Sem komaj učakala prvega v mescu, ampak so mi potem že opomine poslali. Nisem plačala elektrike, pa vode, pa gretja prejšnji mesec ... zdaj pa nisem mogla. Za dvojne položnice nimam. Tudi če samo cuker jem, pa dajejo opomine, pa stroške, 30 evrov je opomin, ta prvi. Pa potem samo raste. Saj če bi v pekarno šla, mogoče bi dali kako skorjo kruha, ampak kaj, ko se mi tako vrti, da me noge ne nesejo. Saj ne pridem do tja.

Jaz zdaj čakam svoj konec. Na most ne bom šla, je le greh. Pa tudi višine me je strah. S to hromo roko se niti ne bi mogla potegnit gor na most. Mogoče, če ata ne bi "zakšeftal" življenja ... 

Joži

Sem Joži B. Nič pametnega nimam za povedat o sebi. Kmečka deklina z malo redki zobmi, pa malo bolj buckasta. Mama je vedno rekla, da imamo pač take kosti v naši familiji...

Tudi ona je bila bolj buckasta. Ata jo je velikokrat zaradi tega špikal, da je debelajsa.

Nisem bila neke ravno "kšajtne" glave. Rada sem se potepala, pa kdaj kako uro prešpricala. Sem pa rada imela zemljepis in vse tiste daljne dežele. Takrat so bili tudi drugi časi. Vojna pa to. Takrat res ni bilo luštno. Ampak so vsi govorili, da tako mora bit. Težek čas je bil to. Še debelajse smo "šlangarce" postale. Delala sem kar je naneslo. Malo v trgovinah, pa šivala, pa rožne vence pletla. Kaj pa češ, če nisi ravno za šolnika bil?

Moža dolgo nisem dobila, so imeli vedno raje bolj sloke ženščine. Pa sem enega luštnega ujagala, ko sem že čez 24 jih mela, tam v vasi na nedeljskem sejmu. Nov je bil. Na veliko kavo s smetano me je peljal, sva se smejala, ko sem brke imela od smetane, nič ni rekel, da sem prebuckasta. So mu bile všeč take bolj "okrogle" tam zgoraj. Rada sva se videla, mi je obljubljal, da me naredi za ornk ženo. Pa saj veste, da je moškim samo do ene stvari ... 

No, pa sem zanosila. Kaj hitro, ko je zvedel, jo je "podurhal". Pravi je bil, ja.

Ena usta sem že še nahranila, dva pa ... 

Pa sem si rekla - Joži, zdaj vsaj ne boš sama.

Antonija se je rodila prej, so rekli, da je "shiranček". So se mi sestre smejale. Taka debelajsa pa shirančka rodi. Ampak sem jo rada imela, Toniko mojo. Ljudje so radi govorili, da je "hudičev gajst", pa da se je mati "zgonila", pa pankrta rodila.

Bila so to kar gajstna leta. Na začetku je še šlo, ko sem mleko imela, pa je bila še mali "pimžek". Sem jo vzela v skladišče, pa sem šivala, ona pa spala. Za nekaj hrane sva dobili.

Tonika je rasla gor, vsak mesec ji je bil gvant premali. Sva parali in šivali. Rasla je kot kopriva. Jedla je pa bolj malo. Za varuško nisem imela, soseda pa "pankrta" ni hotla mirkat. Nekaj sem delala od doma, za par litrov mleka, za kak kos klobase. Ko je šla v šolo, sva neke pakete dobivali. Moko, riž pa žgance. Vsaj lačna ni bila. Ampak je bila v šoli po meni. Ni bila kšajt. Nikakor ni naredila. Komaj je osnovko končala. So rekli, da je počasne pameti.

Sem ji zrihtala šiht pri eni šivilji, tam, kjer sem jaz delala. Pa ji ni šlo. Prsti je niso ubogali. Sem jaz dolgo še za njo delala, sem domov nosila, da sem za njo popravila, da je ne bi vrgli. Otrok je le moral jesti. Takrat sva vsaj vsaka svoj paket hrane dobili, pa kako cunjo. Ampak kaj, ko so se nama režali. So še vedno po vasi govorili, "prav ji je, pa naj strada, če se je okrog gonila".

Ne vem, kje je ujagala tudi ona tega "čuneka". Samo gledala sem, ko se je v lička zredila, 25 jih je imela. Pa v trebuh. Sem ji rekla - Tonika, do zadnjega mu ne povej. Da ne boš pankrta tudi ti imela.

Tisti dan, ko bi mu morala reči, je dolgo ni bilo. Srečna sem bila. Očitno jo bo vzel. Ampak je minilo jutro. Pa dan. Pa še en. Ni poklicala. Niti po ščetko ni prišla.

Čez par dni sem telegram dobila. V bolnišnici je bila. Jo je malo "okrog kepe" njen dragi, mi je kasneje rekel dohtar. Tonika moja, tako mala, drobna je ležala. Modra, vijolična. V očki je imela kri. So pa rešili malo "pankrtico". Vanja jo je klicala ... Vani.

Vsak dan sem hodila k njima. Tonika je malo govorila. Samo Vani je stiskala k sebi. So rekli, da ima čeljust zlomljeno. Nikoli ni več prav govorila, tudi mislila je bolj počasi. Je vedno rekla "lej, mamka, grda sem". Sem ji govorila, da ni.

Domov smo šle po kakem mesecu. Vani je bila mičkena. Sem jo hranila. Je Tonika spala, spala. Jokala. Moja Tonika.

Vani pa ni preživela zime. Niti za mali nagrobnik nisva imeli. Samo za nageljček in en bogi križek.

Tonika ni bila nikoli več prava. Ni se smejala. Samo šivat se je naučila. Samo šiva. Pa na grobek hodiva. Sveče so drage. Ampak za Vani morajo vedno goreti. Da ji je toplo.

Jaz jih imam zdaj 86, Tonika 62. Jaz imam 300 evrov penzije. Malo več. Tonika zasluži na črno kakih 350 evrov. Dava za kurjavo, pa vodo, smeti, pa neke položnice kakih 300 evrov na mesec. Pa nama ostane, za jesti imava. Pa pakete dobivava, pa je. Mala je najina sobica, ampak gre.

Za arcnije pa ne zapravljava. Jaz pač ne vzamem v lekarni, če je za doplačat. Raje šparam. Si niti pomaranč ne kupim, pa so menda zdrave za stare. Šparam za moj grobek, ko me vzame Peter k sebi, da ne bom Toniki na grbi. Kako bo reva plačala?